Pred dnevi sem doživel prijetno presenečenje. Prijazno pismo
mi je ob krstnih zapisih mojega spletnega dnevnika poslal moj učitelj in –
drznem si tako reči – kolega prof. dr. Franc Nekrep. Te podpore sem vesel. Ne
le odprto, tudi pošteno in družbeno koristno znanost lahko zagotavljajo le temeljnim
etičnim načelom predani in kritični raziskovalci. Sporočila sem vesel tudi zato,
ker menim, da bo le skupna akcija dovolj široke kritične mase raziskovalcev in
drugih deležnikov znanstvene infrastrukture prinesla napredek na področju
odprte znanosti. Sporočila prof. Nekrepa ne bom opisoval podrobneje, saj je to
zanimivo in pronicljivo razmišljanje danes postalo javno in je objavljeno na
njegovem spletnem dnevniku na naslovu https://lifelong.blogspot.si/2018/02/nov-blog-o-odprti-znanosti.html.
Vendarle pa moram izpostaviti misel, ki morda nakazuje izhod iz slepe ulice, v
katero je znanstveno komuniciranje zašlo ob prehodu iz tiskanih znanstvenih revij
v spletno okolje. Prof. Nekrep omenja pomembnejšo vlogo Evropske znanstvene
fundacije ter Evropske skupnosti pri vzpostavitvi enotnega sistema ocenjevanja
znanstvenega dela ter pri vzpostavitvi vseevropskega repozitorija znanstvenih
objav.
Življenje brez citatov?
Kot kaže, obstaja – v nasprotju s pričakovanji in temeljnimi
cilji - velika nevarnost, da bi lahko prav aplikacije odprte znanosti v okviru
obstoječih modelov znanstvenega publiciranja dobro poznane težave na tem
področju še poglobile. Te težave se zrcalijo predvsem v popolni odvisnosti
raziskovalne skupnosti od objav v prestižnih znanstvenih revijah. S tem imajo
založniki škarje in platno poslovne politike v svojih rokah. Absurdna situacija
je v zadnjih desetletjih šla tako daleč, da mora ob tem, da raziskovalna skupnost v
celoti popolnoma brezplačno opravi
vsebinsko delo pri izdajanju znanstvenih revij (pisanje člankov,
recenzijsko delo, uredniško delo), taista skupnost za uporabo rezultatov
tega opravljenega dela založnikom mastno plačati, če jo želi uporabiti pri
svojem raziskovalnem delu. Da ne govorimo o tem, da praviloma javni proračuni
zagotavljajo raziskovalno infrastrukturo, ki raziskovalno delo kot predpogoj za
nastajanje znanstvenih del, sploh omogoči. Pogosto se sprašujem, kako je
možno, da raziskovalci, ki so v zgodovini prišli do izjemnih znanstvenih dognanj,
niso odkrili načina, kako se upreti tej prozorni in plenilski politiki komercialnih založb znanstvene literature. Odgovor se verjetno skriva v modelih
ocenjevanja znanstvenega dela ter posledično v znanstvenih politikah, ki posamezna
znanstvena dela obliki znanstvenih
člankov pretirano nagrajujejo glede različne faktorje vpliva naslova revije,
kjer so bili članki objavljeni. Po eni plati je lahko izjemno znanstveno delo objavljeno
v reviji z manjšim faktorjem vpliva. Ali je to znanstveno delo zaradi tega
slabše? Po drugi plati pa številne raziskave dokazujejo, da je delež
necitiranih člankov sorazmerno velik. Meho (2014,
objavljeno v Physics World 20, št. 1, dostopno na https://arxiv.org/ftp/physics/papers/0701/0701012.pdf)
na primer ugotavlja, da kar 90 % od vseh člankov v znanstvenih revijah ni
nikoli citiranih, 50 % od vseh člankov pa ni prebral nihče razen recenzorjev in
urednikov. Če to drži, je vprašanje, ali znanost lahko preživi brez citatologije
in bibliometrije, pravzaprav odveč.
Odprta znanost v nasprotju sama s sabo
Zakaj torej velika nevarnost, da bi lahko prav aplikacije
odprte znanosti v okviru obstoječih modelov znanstvenega publiciranja dobro
poznane težave na tem področju še poglobile?
Prvi razlog za morebitne strahove je, da bi strategija
tranzicije v odprto znanost v okviru obstoječih poslovnih modelov še povečala odvisnost raziskovalne skupnosti komercialnih
založnikov. Le ta že dolgo trpi zaradi oligopolne tržne strukture v znanstvenem
založništvu, kjer je peščica prevladujočih založnikov in njihova sporna politika
oblikovanja cen povzroča resne finančne težave v proračunih za raziskovalno
dejavnost. V kolikor se uresničijo cilji
projektov kot je na primer DEAL, bodo založniki obdržali visoke prihodke in
oligopolni položaj, le struktura prihodkov se bo spremenila.
Drugič, obstoječa oblika odprtega publiciranja ohranja
odvisnost od zastarele forme znanstvenega članka. Beležimo vse večje število
znanstvenih člankov in kot že rečeno, le del teh člankov ima znanstveni,
gospodarski ali družbeni vpliv. Vse večje število člankov spodbujajo tudi
založniki. S tem pridobijo vse več APC-jev, hkrati pa večajo volumen svojih
servisov. Po drugi plati znanstvene politike v ES ne ponujajo nobene učinkovite
spodbude za zmanjšanje števila znanstvenih člankov in podporo drugim tipom
pomembnih znanstvenih del kot so na primer raziskovalni podatki, programska
oprema in podobno.
Tretjič, obstoječe sisteme ocenjevanja znanstvenega dela v
veliki meri generirajo komercialni založniki. Ali je naključje, da je Elsevier
investiral ogromne denarje prav v citatno zbirko Scopus?
Skupna evropska platforma odprte znanosti
V začetku leta 2017 so Benedikt Fecher, Sascha Friesike,
Isabella Peters in Gert G. Wagner pisali o teh problemih ter zaključili, da bi
bila rešitev problema enotna evropska platforma odprtega dostopa. Zanimivo je,
da so članek podali v javno razpravo, ki je dosegljiva v obliki Google Docs na https://docs.google.com/document/d/1Djq16UP2MCD40ZO8Ma4DL3WfmBA9ErtqNkOTt80Ahgw/edit.
Razpravi so se pridružili nekateri eminentni raziskovalci: Alberto Corsin
Jimenez, Andrew Dunning, Elizabeth Yates, David Nicols, Douglas Carnall, David
Mellor, Ilaria Fava, Marta Teperek, Peter Suber, Rogier van Reekum, Stephen
Eglen in Tanja Milotic.
Ko opisujejo možno enotno evropsko platformo odprtega
dostopa imajo v mislih informacijski sistem, temelječ na podlagi »diamantnega
modela« odprtega dostopa, v katerem avtorji objavijo članke kot po zlati poti,
ni pa jim zato treba plačati APC. Izdajanje revije torej financira drug
financer.
Sistem bi bil sestavljen iz treh slojev: sloja infrastrukture, sloja
revij in sloja skupnosti. Raziskovalci bi ob oddaji nerecenziranega prednatisa v repozitorij izbrali naslov
revije, kjer bi želeli objaviti članek. Na poti od repozitorija do navidezne
objave v reviji bi članki bili podvrženi tradicionalnim postopkom objave
(recenzijski pregled in podobno). Vendarle bi tudi recenzirani in revidirani članki bili spravljeni v repozitorijih,
revije bi predstavljale spletne povezave do revidiranih člankov. Nad sistemom bi imela nadzor raziskovalna skupnost. Podrobneje
si lahko članek preberete na http://blogs.lse.ac.uk/impactofsocialsciences/2017/04/10/rather-than-simply-moving-from-paying-to-read-to-paying-to-publish-its-time-for-a-european-open-access-platform/.
Izključenost založnikov iz posla – realnost ali utopija?
Vrnimo k temeljnemu sporočilu prof. Nekrepa. Sporoča enako
kot avtorji zgoraj omenjenega članka. Omenja skupen sistem repozitorijev ter neprofitne
založbe oz. revije. Glede na to, da to sporočilo ponavlja vse več
zainteresiranih raziskovalcev, to ne more biti naključje. Vsekakor pa bo pot do
tega modela naporna. Brez podpore politike ne bo šlo. In ravno na tej točki je
največji dvom. Skupna evropska znanstvena politika ne obstaja oz. se v praksi
ne izvaja. Evropska komisija je glede mesarjenja komercialnih založnikov po
proračunih za raziskovalno dejavnost ravnodušna. Velike in vplivne države se
pogajajo vsaka zase. Založniki imajo enostavno preveč denarja in rezultat tega je obupen položaj raziskovalne skupnosti v tradicionalnih modelih izdajanja znanstvene literature. Absurd je, da so
to v resnici javna sredstva, ki so bila v dobri veri namenjena družbenemu in ekonomskemu
razvoju v najbolj elementarnem pomenu teh besed.
V upanju, da ne morim preveč, vaš M
Ni komentarjev:
Objavite komentar