ponedeljek, 19. februar 2018

Plenilske znanstvene konference ali zgolj nov poslovni model?

Nikoli nisem bil zelo dober v matematiki. Tu pa tam moram v službi kaj zračunati, sicer pa različne matematične akrobacije v zvezi z denarjem in podobnimi uporabnimi zadevami pri nas doma izvaja žena, po poklicu statistik. Zato me je izjemno presenetilo elektronsko sporočilo, da sem vabljen predavatelj na 2. mednarodni konferenci Mathematical Methods & Computational Techniques in Science & Engineering (MMCTSE 2018) v Firencah.

Pred kratkim sem pisal o plenilskih revijah. Te nepoštene prakse so dobro poznane, tveganja v zvezi s tem raziskovalci dobro obvladujejo. Dejansko vrednost in vplivnost izbrane znanstvene revije se namreč ob minimalnem znanju uporabe določenih metod (na primer uporaba citatnih indeksov Web of Science ali Scopus) z lahkoto preveri. Se pa v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja še ena oblika nepoštenih praks zlorabe znanstvene komunikacije – plenilska znanstvena srečanja oz. znanstvene konference. Kljub temu, da dobro ozaveščeni raziskovalci natančno poznajo verodostojne (po vsej verjetnosti tradicionalne) znanstvene konference, pa je v primerjavi s plenilskimi revijami plenilske znanstvene konference vendarle nekoliko težje prepoznati.

Pomen znanstvenih konferenc
Znanstvene konference imajo dve pomembni funkciji. Ena je ta, da se raziskovalci na določenem ozkem znanstvenem področju srečajo in na bolj interaktivni način, kot to omogoča branje člankov, enkrat v določenem časovnem obdobju izmenjajo izkušnje. Druga, pogosto še bolj pomembna funkcija znanstvenih konferenc je, da raziskovalci s svojimi objavami na znanstvenih konferencah pridobijo potrebno priznanje za karierni napredek. Objave na znanstvenih konferencah v informacijskih sistemih raziskovalne dejavnosti praviloma prinesejo veliko t. i. točk. Vabljena predavanja verodostojnih znanstvenih organizacij – sploh če gre za mednarodno uveljavljena – za raziskovalce pomenijo veliko čast in priznanje. Tudi v primerih, ko ne gre za vabljeno predavanje, ima sprejem prispevka ali posterja na uveljavljeni znanstveni konferenci pomembno veljavo – podobno na primer objavi članka v prestižni znanstveni reviji. Prispevek bo namreč objavljen v kazalih in zborniku konference in veliko večja verjetnost je, da bodo vodilni raziskovalci izbranega področja za prispevek izvedeli kot pa, če bi bil prispevek objavljen kot eden izmed množice znanstvenih člankov.

Vzpon plenilskih konferenc
Vsa ta dejstva so spodbuda organizacijam, ki se ukvarjajo z nepoštenimi praksami v znanstveni komunikaciji. Skriti v množici informacij in informacijskih virov so eni bolj, drugi pa manj perfidno vzpostavili sistem sistematičnega privabljanja raziskovalcev k prispevkom na teh »konferencah«. Sistemi tega t. i. »scamminga« so različni. V večini primerov gre za vsiljeno elektronsko pošto, pogosto z domenskih naslovov, ki izgledajo kredibilno in ne dajejo vtisa, da gre za nepošteno prakso oziroma goljufijo.

V praksi
V mojem primeru je e-pošta prispela z naslova Kostas Chiotopoulos <call.for.papers@wopu.org>. Zanimivo je, da je v naslovu sporočila omenjena tudi univerza Cambridge, kar daje sporočilu dodaten vtis kredibilnosti. V sporočilu pa seveda klasično besedišče: da sem visoko cenjen raziskovalec na izbranem znanstvene področju (sic), da jim je čast, če bi s prispevkom lahko sodeloval in da bo prispevek objavljen v eni izmed revij, indeksiranih v Web of Science ali v Scopusu. Le malo poizvedovanja po spletu je bilo dovolj, da sem ugotovil, da gre za milo rečeno čudno zadevo. Morda je še najbolj relevantna informacija v zvezi s tem tvit Jeffreya Bealla, znanega borca proti nepoštenim praksam v znanstveni komunikaciji, ki svetuje, da se teh konferenc raziskovalci izogibajo (https://twitter.com/Jeffrey_Beall/status/408648770859962368). Prav tako je organizator, v imenu katerega se g. Kostas oglaša t. j. WSEAS World Scientific and Engineering Academy and Society, na spisku dvomljivih organizatorjev znanstvenih konferenc  CalTech - California Institute of Technology 

Fake ali nov nova niša?
Kaj torej poreči? Konference se kot dogodki dejansko odvijajo in raziskovalci dejansko plačujejo visoke pristojbine za to, da na teh konferencah predstavijo svoje prispevke. Ta poslovni model »plenjenja« oz. nepoštenih praks daje organizatorjem veliko večje možnosti zaslužka kot izdajanje plenilskih revij. Zato se nekateri poznani tovrstni založniki v veliki meri obračajo v to smer. Najbolj znan primer je založba oziroma organizator znanstvenih konferenc OMICS International, ki je svojo dejavnost s Conference Series  očitno usmeril v to dejavnost (https://www.omicsonline.org/international-scientific-conferences/).  Tega zagotovo ne bi počeli, če ne bi imeli dobičkov. Nam pa ostaja ključno vprašanje o tem, na kak način vse te konference ocenjujejo in presojajo prispevke, ki pridejo na njihov naslov. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Odprta znanost in konzorciji - kako naprej?

 V preteklih tednih sem imel dva intervjuja, v katerih sem poskušal podrobneje opisati, kako se odprta znanost v zadnjem obdobju intenzi...