Leta 1995 je so ob razcvetu servisov interneta, še posebej storitev svetovnega spleta veliki založnikom napovedovali konec njihove dejavnosti. Ameriška revija s področja poslovanja in ekonomije Forbes je napovedala, da bo založba Elsevier, ki ima na trgu mednarodne znanstvene literature največji delež, prva žrtvev interneta. Izhajali so iz podmene, da bo svetovni splet povezal raziskovalce, ki si bodo poslej delili znanstvena dognanja brezplačno. Predvidevali so, da znanstvenih revij v tradicionalni obliki sploh ne bo več.
Dvajset let kasneje e soočamo z nasprotnim; izdajanje mednarodne znanstvene literature spada med najbolj dobičkonosne branže. Cookson v Financial Timesu navaja poslovne podatke za založbo Elsevier, divizija znanstvene revije (https://www.ft.com/content/93138f3e-87d6-11e5-90de-f44762bf9896). V letu 2014 so imeli 2 milijardi funtov prihodkov. Stopnja dobička je znašala 34 %, kar je pomenilo štirikrat več od stopnje dobička prvih 100 podjetij na London Stock Exchange (FTSE 100, Financial Times Stock Exchange 100 Index, FTSE 100 Index, FTSE 100 ali Footsie). V letu 2014 so izdali 380.000 znanstvenih člankov v 2.500 znanstvenih revijah.
Če vzamemo 380.000 člankov, prihodek 2 milijardi funtov ter stopnjo dobička 34 % ugotovimo, da je:
- je bil prihodek na en objavljen znanstveni članek v revijah založbe Elsevier okoli 5.300 funtov,
- da je bil dobiček na en objavljen članek okoli 1.800 funtov.
V letu 2014 so le slovenske univerze v revijah založbe Elsevier objavile 1021 člankov (Univerza v Ljubljani 714, Univerza v Mariboru 213, Univerza na Primorskem 61, Univerza Nova Gorica 33). Glede na te podatke lahko sklepamo, da so objavljeni članki slovenskih univerz založbi Elsevier prinesli 1.837.800 funtov dobička.
Velike stopnje dobička imajo tudi druge založbe mednarodne znanstvene literature. Založbi Springer Nature in Taylor &Francis naj bi leta 2012 imela stopnjo dobička 35 %, založba Wiley & Sons pa 29 % . Po nekaterih drugih podatkih naj bi največjo stopnjo dobička imela prav založba Wiley & Sons, več kot 40 %. Vsekakor lahko zaključimo, da je stopnja dobička velikih založb mednarodne znanstvene literature med 30 % in 40 %.
Vprašanje je, zakaj so dobički velikih založb mednarodne znanstvene literature tako veliki. Zgoraj navedi ukrepi ob prehodu na izdajanje e-revij so sicer lahko pripomogli k povečevanju dobičkov, a vendarle ne v takem obsegu. Prav tako ne moremo pričakovati, da bi tako velike stopnje dobička lahko bile posledice naročnin, ki jih založbam plačujejo knjižnice.
Odgovor na to se skriva v dejstvu, da vsebinski del znanstvenih revij zagotavljajo raziskovalci v veliki meri le za raziskovalni prestiž in odmevnost. Velika večina raziskovalcev je zaposlena v raziskovalnih organizacijah, ki jih financirajo praviloma javni proračuni. Raziskovalna dognanja so torej rezultat javnega financiranja. Ko raziskovalci o teh dognanjih želijo obvestiti zainteresirano javnost, morajo napisati znanstveno delo ter ga objaviti. Tudi pisanje znanstvenih del (znanstvenih člankov, znanstvenih monografij ipd.) financira javni proračun, saj raziskovalci v veliki večini to počno v službenem času kot del raziskovalne dejavnosti. Ko objavijo znanstveno delo, raziskovalci to praviloma naredijo brez plačila. Ko znanstveno delo, na primer znanstveni članek, objavijo v znanstveni reviji po tradicionalnem licenčnem modelu, ob objavi z založbo podpišejo pogodbo, v kateri materialne avtorske pravice prenesejo na založbo. Tudi recenzorsko delo opravljajo raziskovalci praviloma brezplačno in v službenem času, prav tako tudi uredniško delo v znanstvenih revijah. To pomeni, da veliko večino vsebinskega dela izdajanja znanstvenih revij financira javni proračun, materialne avtorske pravice tega, z javnimi sredstvi financiranega intelektualnega dela, pa preidejo k založniku.
Odziv na te prakse založnikov so razne iniciative in akcije raziskovalnih skupnosti kot je na primer akcija No Deal No Review http://www.nodealnoreview.org/ finskih raziskovalnih organizacij. Gre za bojkot raziskovalcev pri recenzijskem delu v revijah založbe Elsevier. Imamo novice, da so Finci podpisali sporazum s to založbo. Žal podrobnejših informacij ni - v praksi se očitno izvaja še en od mnogih tihih dogovorov. Ali so dosegli kak preboj? Ali je bojkot dejansko vplival na boljše pogoje za finske raziskovalce pri odprtih objavah? Skromna informacija o dogovoru brez bistvenih vsebinskih delov na https://www.scinoptica.com/en/2018/01/finnish-consortium-finelib-reaches-agreement-with-elsevier/?pdf=1920.
Vprašanje, ki muči mene, pa je, zakaj Evropska komisija ne poseže bolj odločno v to izčrpavanje javnih proračunov, namenjenih za raziskovalno dejavnost.
Dvajset let kasneje e soočamo z nasprotnim; izdajanje mednarodne znanstvene literature spada med najbolj dobičkonosne branže. Cookson v Financial Timesu navaja poslovne podatke za založbo Elsevier, divizija znanstvene revije (https://www.ft.com/content/93138f3e-87d6-11e5-90de-f44762bf9896). V letu 2014 so imeli 2 milijardi funtov prihodkov. Stopnja dobička je znašala 34 %, kar je pomenilo štirikrat več od stopnje dobička prvih 100 podjetij na London Stock Exchange (FTSE 100, Financial Times Stock Exchange 100 Index, FTSE 100 Index, FTSE 100 ali Footsie). V letu 2014 so izdali 380.000 znanstvenih člankov v 2.500 znanstvenih revijah.
Če vzamemo 380.000 člankov, prihodek 2 milijardi funtov ter stopnjo dobička 34 % ugotovimo, da je:
- je bil prihodek na en objavljen znanstveni članek v revijah založbe Elsevier okoli 5.300 funtov,
- da je bil dobiček na en objavljen članek okoli 1.800 funtov.
V letu 2014 so le slovenske univerze v revijah založbe Elsevier objavile 1021 člankov (Univerza v Ljubljani 714, Univerza v Mariboru 213, Univerza na Primorskem 61, Univerza Nova Gorica 33). Glede na te podatke lahko sklepamo, da so objavljeni članki slovenskih univerz založbi Elsevier prinesli 1.837.800 funtov dobička.
Velike stopnje dobička imajo tudi druge založbe mednarodne znanstvene literature. Založbi Springer Nature in Taylor &Francis naj bi leta 2012 imela stopnjo dobička 35 %, založba Wiley & Sons pa 29 % . Po nekaterih drugih podatkih naj bi največjo stopnjo dobička imela prav založba Wiley & Sons, več kot 40 %. Vsekakor lahko zaključimo, da je stopnja dobička velikih založb mednarodne znanstvene literature med 30 % in 40 %.
Vprašanje je, zakaj so dobički velikih založb mednarodne znanstvene literature tako veliki. Zgoraj navedi ukrepi ob prehodu na izdajanje e-revij so sicer lahko pripomogli k povečevanju dobičkov, a vendarle ne v takem obsegu. Prav tako ne moremo pričakovati, da bi tako velike stopnje dobička lahko bile posledice naročnin, ki jih založbam plačujejo knjižnice.
Odgovor na to se skriva v dejstvu, da vsebinski del znanstvenih revij zagotavljajo raziskovalci v veliki meri le za raziskovalni prestiž in odmevnost. Velika večina raziskovalcev je zaposlena v raziskovalnih organizacijah, ki jih financirajo praviloma javni proračuni. Raziskovalna dognanja so torej rezultat javnega financiranja. Ko raziskovalci o teh dognanjih želijo obvestiti zainteresirano javnost, morajo napisati znanstveno delo ter ga objaviti. Tudi pisanje znanstvenih del (znanstvenih člankov, znanstvenih monografij ipd.) financira javni proračun, saj raziskovalci v veliki večini to počno v službenem času kot del raziskovalne dejavnosti. Ko objavijo znanstveno delo, raziskovalci to praviloma naredijo brez plačila. Ko znanstveno delo, na primer znanstveni članek, objavijo v znanstveni reviji po tradicionalnem licenčnem modelu, ob objavi z založbo podpišejo pogodbo, v kateri materialne avtorske pravice prenesejo na založbo. Tudi recenzorsko delo opravljajo raziskovalci praviloma brezplačno in v službenem času, prav tako tudi uredniško delo v znanstvenih revijah. To pomeni, da veliko večino vsebinskega dela izdajanja znanstvenih revij financira javni proračun, materialne avtorske pravice tega, z javnimi sredstvi financiranega intelektualnega dela, pa preidejo k založniku.
Odziv na te prakse založnikov so razne iniciative in akcije raziskovalnih skupnosti kot je na primer akcija No Deal No Review http://www.nodealnoreview.org/ finskih raziskovalnih organizacij. Gre za bojkot raziskovalcev pri recenzijskem delu v revijah založbe Elsevier. Imamo novice, da so Finci podpisali sporazum s to založbo. Žal podrobnejših informacij ni - v praksi se očitno izvaja še en od mnogih tihih dogovorov. Ali so dosegli kak preboj? Ali je bojkot dejansko vplival na boljše pogoje za finske raziskovalce pri odprtih objavah? Skromna informacija o dogovoru brez bistvenih vsebinskih delov na https://www.scinoptica.com/en/2018/01/finnish-consortium-finelib-reaches-agreement-with-elsevier/?pdf=1920.
Vprašanje, ki muči mene, pa je, zakaj Evropska komisija ne poseže bolj odločno v to izčrpavanje javnih proračunov, namenjenih za raziskovalno dejavnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar