V preteklih tednih sem imel dva intervjuja, v katerih sem poskušal podrobneje opisati, kako se odprta znanost v zadnjem obdobju intenzivno komercializira. Intervju v Delu Znanost lahko preberete na http://www.delo.si/znanje/znanost/pre-drage-objave-v-prestiznih-znanstvenih-revijah.html, moj prispevek na Radiu Študent pa na https://radiostudent.si/univerza/pod-katedrom/znanost-v-prime%C5%BEu-zalo%C5%BEb-mednarodne-znanstvene-literature.
V preteklih tednih smo opravili tudi številne pripravljalne pogovore z založbami za jesenska pogajanja za nove konzorcijske pogodbe. Zahteve smo postavili zelo na trdo. Ključna naša zahteva je, da slovenskim raziskovalcem v okviru konzorcijskih pogodb zagotovimo sistemske pravice za odprte objave v skladu s politikami in mandati financerjev t. j. ARRS in pa Evropske komisije v okviru projekta Obzorja 2020. Zahteve smo postavili na podlagi formalnih zahtev financerjev kot tudi na podlagi temeljnih strokovnih utemeljitev glede pomena in vloge odprte znanosti. Od založnikov zahtevamo bistvene premike že v letu 2019, predvsem pa jasna stališča in agendo v zvezi z dosego ciljev Nacionalne strategije odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 2015-2020, ki že v letu 2021 predvideva vse znanstvene objave v odprtem dostopu. Prav tako smo založnikom natančno predočili zahteve Rektorske konference Republike Slovenije, ki se zavzema za uveljavitev poslovnega model Publish And Read – PAR, v katerem bi namesto naročnin plačali odprte objave. Predstavili smo jim tudi možnost, da bo odprto publiciranje v Republiki Sloveniji svoje mesto našlo tudi v novi zakonodaji na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. V naših zahtevah smo izhajali iz posebnosti, značilnih za slovensko znanost. Slovenska znanstvena produkcija znanstvenih člankov je majhna in neprimerljiva z velikimi državami kot so na primer Nemčija, Francija, Velika Britanija in druge podobne države. Pri okoli 70 % od 6000 objav, indeksiranih v Web of Science ali v Scopusu prihajajo prvi avtorji, ki morajo zagotoviti odprto dostopnost, iz Slovenije. Ob tem je slovenska strategija odprtega dostopa izrazito zelena. Slovenija ima sodobno integrirano infrastrukturo za odprto publiciranje v zeleni poti - sistem repozitorijev v okviru OpenScience.si, ki so neposredno povezani z bibliografsko podatkovno zbirko COBIB.SI ter s sistemom SICRIS. Založnikom smo predstavili tudi finančne okvire. Ob zmanjševanju proračuna za raziskovalno dejavnost v Republiki Sloveniji in ob zelo postopnem povečevanju tega proračuna v zadnjih letih tako na primer le strošek za Science Direct predstavlja kar 2 % od celotnega proračuna za raziskovalno dejavnost v Republiki Sloveniji.
Naša prva zahteva je torej bila, da založbe nemudoma dovolijo časovne zapore v skladu z nacionalno politiko in mandatom v Obzorjih2020 – to je 6 mesecev. Drugi sklop zahtev se seveda nanaša na financiranje hibridnih ter zlatih odprtih objav. Želimo se dogovoriti za določeno kvoto APCjev ali za sistemske diskonte pri plačilih. Sedaj so na potezi založniki. Naslednja runda pogovorov se začenja že v prihajajočem tednu.
So pa naši prvi vtisi nekoliko mešani. Nekatere založbe so že dale konkretne ponudbe (s katerimi sicer nismo zadovoljni, predstavljajo pa lahko dobro izhodišče za nadaljnje pogovore), druga še čakajo.
Me je pa presunil droben detajl ob pogovoru z enim izmed agentov. Na moje vprašanje, zakaj hudiča nam vendarle ne želijo skrajšati embarga za teh ušivih 6 mesecev, je odvrnil, da bi to pomenilo, da raziskovalci posledično ne bi plačevali APCjev. To je bilo prvič, da smo uradno slišali to, kar smo sicer vedeli. Založbe v plačevanju odprte znanosti vidijo izjemno pomembno dodatno tržno nišo. Tudi, če nam dajo 50 % popusta, bodo z drugo polovico plačil za odprte objave še vedno zaslužili brez kakršnega koli dodatnega vložka. Dosedanji odgovori, da bi s tako kratkimi embargi ogrozili vzdržnost poslovnega modela znanstvenih revij, je torej preteklik.
Ob takih odgovorih nam motivacija za pogovore pade, čeprav se zavedamo, da moramo vztrajati. Pa vendarle, zakaj ne bi energije usmerili v celovito spremembo koncepta znanstvene komunikacije in širše evaluacijskih postopkov po vzoru in priporočilih DORA ali Leiden Manifesto?
