petek, 02. februar 2018

Kdo je v resnici predator v tem biznisu

Da se razumemo,  raziskovalci so sami odgovorni za svoje objave. Sprašujem se, kaj se zgodi, če objavite – objavimo – članek v slabi, manj vplivni, bog ne daj ugrabljeni znanstveni reviji. Pa ja menda tega ne bomo naredili. A vendarle, praksa nas uči, da se dogajajo tudi take stvari. Zato tudi ta prispevek. Nikomur namreč ne želim soliti pameti, lahko pa informacija koristi kakemu mlademu solo sci-friku, ki bi slučajno rabil mednarodno objavo v reviji, indeksirani v Science Citation Index, a bi jo zaradi nenavadne enostavnosti postopkov objave, izjemne prijaznosti “recenzorjev” in le nekakšnih minimalnih 150 dolarjev (ali rupij) nekakšne pristojbine za objavo (no ja, to bomo pa ja preživeli) raje  objavil v reviji, indeksirani v Global Citation Index.

Odprto publiciranje za telebane
Načeloma pri odprtem dostopu poznamo tri  licenčne modele - zeleno in zlato pot ter objave v  t. i. hibridnih revijah. Zelena pot označuje samoarhiviranje končne recenzirane različice članka, sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, v repozitorije. Repozitoriji so baze podatkov, ki jih na svojih strežnikih vzdržujejo visokošolske in raziskovalne organizacije za arhiviranje svojih znanstvenih in zaključnih del. Vsebina repozitorijev je praviloma brezplačno dostopna vsem uporabnikom. Ob tem morajo raziskovalci upoštevati časovno zaporo oz. embargo, ki ga zahtevajo založniki.  Zlata pot (Gold Open Access) pomeni objavljanje v odprtodostopnih revijah, ki je velikokrat povezano s plačevanjem APC za takojšnjo odprto dostopnost v t. i. zlatih revijah, ki so uporabnikom dostopne brez naročnine. Dobra plat zlate poti je, da avtorji praviloma obdržijo materialne avtorske pravice, v drugih licenčnih modelih pa so ob objavah v znanstvenih revijah te pravice prenesene na založnika. Obstajajo tudi revije, kjer plačilo APC ni potrebno, saj se financirajo iz drugih virov npr. javnega proračuna. Tak primer so na primer slovenske znanstvene revije. Hibridne revije niso dostopne brez naročnine, vendar pa se avtor lahko odloči, da bo plačal APC za takojšnjo odprto dostopnost svoje objave.  Založba za brezplačen  dostop odpre le izbrani  članek, ostali članki, za katere avtorji niso plačali APC, pa ostanejo dostopni le z naročnino. Ravno hibridne revije so sicer mlinski kamen prehoda v odprto znanost. Gre za tradicionalne znanstvene revije, ki večinoma imajo dolgo zgodovino izhajanja ter praviloma večje faktorje vpliva kot recimo zlate revije.

Formula uspeha plenilskih revij 
Znanstvene politike in mandati financerjev praviloma zahtevajo znanstvene objave v odprtem dostopu. Raziskovalci imajo možnost arhiviranja končne recenzirane različice članka, sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, v repozitorije. Problem arhiviranja člankov v repozitorije so časovne zapore oziroma embargi dostopnosti, ali z drugimi besedami razlike v pogledih med financerji raziskav in založniki. Na primer, Evropska komisija se v programu Obzorje 2020 zavzema za 6 mesečni, za humanistiko in družboslovje pa 12 mesečni embargo, medtem ko založniki (večina najpomembnejših) vztrajajo pri 12 ali celo 24 mesecih zaklepanja člankov v repozitorijih.  Druga možnost je plačilo APC in s tem takojšnja odprta dostopnost. V razpisih programa Obzorje 2020 je strošek za plačilo APC za objave v odprtem dostopu upravičen materialni strošek. Raziskovalci morajo upoštevati embarge založnikov, zato z arhiviranjem svojih objav v repozitorije pogosto ne  izpolnijo zahtev financerjev. Zato pogosto zahtevam zadoščajo tak, da objavljajo v zlatih revijah s plačilom APC. Ker so stroški APC visoki, so se pojavile spletne strani, ki se predstavljajo kot znanstvene revije in raziskovalcem ponujajo objave po znižani ceni.  V žargonu tem revijam rečemo plenilske revije oz. predatorji Pojavile so se tudi t. i. predatorske založbe, ki izdajajo po več revij.

Kako prepoznati plenilsko revijo?
Naštevam le najbolj očitne kriterije, po katerih z lahkoto ocenite, ali gre za plenilsko revijo.

V primeru plenilskih založb se v revijah izbrane založbe kot urednik pogosto pojavlja ena in ista oseba. Pogosto je urednik naveden tudi kot lastnik založbe. 

V primeru predatorskih založb se v revijah izbrane založbe se pogosto podvajajo uredniški odbori. V revijah pogosto niso navedeni formalni uredniški odbori. V zvezi z imenom urednika ali z morebitnimi člani uredniškega odbora pogosto niso navedeni kakršni koli podatki (na primer institucija, kateri pripadajo in podobno). Uredniki in morebitni člani uredniških odborov nimajo referenc na področju raziskovalnega dela, kar se da preveriti v različnih informacijskih virih, na primer v citatnih indeksih. 

Uredniški odbori nimajo zadostnega števila članov (na primer le 2 ali 3), pogosto gre tudi za izmišljena imena. Pogosto niso navedeni podatki o državi, iz katere izhajajo uredniki, še posebej v primerih, ko je izpostavljena mednarodna naravnanost revije. V uredniških odborih so pogosto le moški. 

Izkazuje se očitno pomanjkanje preglednosti in transparentnosti delovanja izbrane založbe. Revije nimajo sistema za trajno hrambo dokumentov in za upravljanje spletnih povezav (na primer s trajnimi identifikatorji dokumentov DOI, URN…). Informacij o ceni APC so skrite, veliko je „drobnega tiska“ in možna presenečenja na strani avtorja ob prejemu računa. Včasih se pojavlja preprečevanje spletnim iskalnikom, da indeksirajo vsebine izbrane revije ali založbe v različne, tudi akademske indekse (na primer Google Scholar). Značilna je tudi izdelava zaščitenih verzij dokumentov PDF („copy proofs“), da se zaščitijo pred analizami plagiarizma (plagiatorstva). Navodila avtorjem so pogosto prepisana iz drugih, bolj uveljavljenih revij. Naslov revije pokriva preširoko področje s ciljem, da bi privabili čim več avtorjev (na primer Journal of Education), v naslovu revije se pogosto pojavlja kombinacija dveh ali več  terminov, ki vsebinsko ne sodijo v isti kontekst (na primer Journal of Business, Humanities and Technology).

Ime izbrane revije pogosto ni skladno s poslanstvom revije in področjem, ki ga pokriva. Ime revije pogosto zavajajoče odraža geografski izvor (na primer, v naslovu je besedica „Canadian“, čeprav ne založba niti urednik nimata povezave s Kanado). Založba zavaja s podatki o faktorjih vpliva ter indeksiranjem revij v poznanih citatnih indeksih. Govorimo o t. i. „fake impact factors“  kot so na primer Universal Impact Factor (UIF), Global Impact Factor (GIF) in Citefactor. Uredništva pošiljajo zahteve za recenzije (kot spam) posameznikom, nekvalificiranim za izdelavo recenzij.  Uredništva zavajajo z navedbami o indeksaciji revij v mednarodnih bibliografskih bazah podatkov. Uredništva običajno nimajo mehanizmov za preprečevanje in odkrivanje plagiarizma, samoplagiarizma, manipulacij z grafičnimi elementi in podobno. Uredništva pogosto prosijo avtorje za predloge možnih recenzentov in jih tudi uporabijo brez preverjanja znanstvene verodostojnosti in konflikta interesov. To pogosto vodi tudi v izdelavo navideznih identitet v elektronskem okolju in na tak način lahko avtorji sami sebi recenzirajo objave.

Pogosto se pojavlja bibliometrična izoliranost ali pogosto citiranje iz manjših, v citatnih indeksih neindeksiranih znanstvenih revij. Pogosta je tudi citiranost iz istega okolja, v katerem izhaja revija (na primer iz iste države in podobno). Pojavljajo se  citatni karteli ter veliko samocitiranja na nivoju naslova revije. Veliko število umetno vstavljenih oziroma fabriciranih citatov, ki ne odražajo vsebinske ustreznosti.

Pogosto se pojavljajo ponovne objave publikacij, ki so že bile objavljene v drugih revijah. Uporablja se terminologija„samohvale“ (na primer, da gre za vodilno založbo na izbranem področju, kljub temu, da revija izhaja šele kratek čas). Pogoste so manipulacije z naslovi. Pogosto registrirajo poštne naslove in domenske naslove v zahodnih državah, da dajejo videz, da od tam tudi prihajajo, se pa dejansko nahajajo v drugih državah. „Contact us“ stran je pogosto le spletni obrazec za pošiljanje e-pošte. Poštni naslov, mesto in država pogosto niso navedeni.  Uredništva ne zagotavljajo in zahtevajo lektoriranja publikacij. Pogoste so objave t.i. psevdoznanosti, razne polemike, eseje…

Kaj so plenilske revije in kdaj lahko govorimo le slabih praksah znanstvenih revij? 
Odgovor težko povemo. Ključna značilnost znanstvenih revij je urejen, objektiven in pošten recenzijski sistem. Pogosto založbe in posamezne znanstvene revije, kjer srečujemo slabe prakse in standarde izdajanja, formalno recenzijske postopke zagotavljajo, ne moremo pa zagotoviti, da gre za recenzijski sistem po standardih urejene znanstvene revije. 

Mednarodne znanstvene založbe imajo okoli 7 milijard prihodkov na leto ter izjemno visoke stopnje dobička. Ne verjamem, da plenilske revije od tega ogromnega kolača dobijo kaj več kot drobtinice. Pravzaprav se sprašujem, kdo je tu v resnici plenilec?

Bi katero rekel še o ugrabljenih revijah, a moram kidat! 

Do naslednje veselice, vaš M

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Odprta znanost in konzorciji - kako naprej?

 V preteklih tednih sem imel dva intervjuja, v katerih sem poskušal podrobneje opisati, kako se odprta znanost v zadnjem obdobju intenzi...